RE.DO activism

V današnjem času, ko se zdi, da znamo samo še hiteti, nam je poleg hitre hrane v pomoč tudi hitra moda. Ste se morda kdaj vprašali, kaj se v resnici skriva za njo in za njeno nizko ceno? Najmanj v tej verigi dobijo prav tisti, ki oblačilo naredijo. Resničnost sodobne modne industrije razkriva tudi film The True Cost (Prava cena).

Dokumentarni film The True Cost (Prava cena), ki ga je režiral Andrew Morgan, pripoveduje zgodbo o oblačilih, ki jih nosimo, o ljudeh, ki jih izdelujejo, in o učinku, ki ga ima tekstilna industrija v tem času na naš planet.

Kdo plačuje pravo ceno?

Cene oblačil že desetletja padajo, nizko ceno njihove izdelave pa plačajo ljudje, ki jih izdelujejo (s svojimi življenji, otroško delovno silo, pogostimi nesrečami s smrtnim izidom, nečloveškimi pogoji …) in onesnaženo okolje, kjer se tekstilna industrija nahaja. Prava cena je film, ki odgrne zaveso nepovedane zgodbe in nas pozove, da se vprašamo, kdo v resnici plačuje pravo ceno naših oblačil. Film so snemali v več državah sveta in pri tem obiskali tako svetleče modne brvi kot tudi najtemnejše kotičke revnih predelov držav tretjega sveta. Na svoji poti so se ustvarjalci pogovarjali tudi s Stello McCartney, Livio Firth in Vandano Shiva. Od januarja film Prava cena potuje po vsej Sloveniji in je del kampanje Obleka naredi človeka, v okviru katere se je združilo več nevladnih organizacij v Sloveniji, ki se ukvarjajo s to tematiko. Do sedaj so film predvajali že v Ljubljani, Slovenj Gradcu, Novem mestu, na Jesenicah in v Škofji Loki. V četrtek so dokumentarni film Prava cena predvajali na novogoriški gimnaziji v okviru projekta SupplyChainge kot spremljevalni dogodek potujoče razstave Etični potrošnik. Projekt SupplyChainge – za pravične trgovske verige izvaja Focus, društvo za sonaraven razvoj, skupaj z 28 drugimi nevladnimi organizacijami iz Evrope in globalnega juga. “V okviru projekta si prizadevamo najti rešitve za naraščajoče onesnaženje okolja in slabe delovne razmere vzdolž globalne oskrbovalne verige prehrambenih izdelkov lastnih trgovskih znamk v evropskih supermarketih,” je povedala Katarina Otrin iz društva Focus. Novogoriško gledališko dvorano je napolnila pisana druščina vseh generacij, ki jim ni vseeno za oblačila, ki jih nosijo. V pogovoru po filmu, ki sta ga vodili dijakinji novogoriške gimnazije Maja Petrović in Maja Remec, so sodelovale Živa Lopatič iz Zadruge Buna in edine pravične trgovine v Sloveniji 3MUHE, Živa Kavka Gobbo iz društva Focus ter domačinka Petra Doljak, ustvarjalka blagovne znamke RE.DO, ki jo odlikujejo izdelki iz ponovne uporabe.

Vse se odvija hitro

Uvodoma so pojasnile svoj pogled na današnji hiter tempo življenja (fast life), v katerem sta hitra prehrana (fast food) in hitra moda (fast fashion) nekaj povsem samoumevnega in vsakdanjega. “Menim, da smo v obdobju, ki ga geološko ne bomo poimenovali kamena ali železna doba, ampak ga bomo poimenovali doba človeka, ki pušča svoj odtis z onesnaževanjem – plastiko, plastiko, plastiko …” je dejala Petra Doljak. “Fast karkoli, četudi vemo, da ni zdrav, je ključen del naše potrošniške miselnosti, ki ne vpliva le na plastiko in smeti, ki jih trošimo, in na okolje ter občutek, da lahko vse hitro uporabimo in zavržemo, ampak vpliva že na medsebojne odnose, dojemanje prijateljev, prostega časa, šolstva … Vse se mora hitro odvijati. Tudi prosti čas se mora hitro odvijati. Če malce posedemo v senci in poslušalo ptičje petje, to že razumemo kot izgubljanje časa. Aplicira se na širok spekter vsakdanjih trenutkov. Še vedno pa mu sledimo, ker je del potrošništva,” meni Živa Kavka Gobbo. “Temu ‘fastu’ pa lahko dodamo še več, več, več, več … Vsega skupaj je vedno več, pa ne, da si želimo imeti vedno več stvari, ampak da to pomeni tudi več izkoriščanja okolja kot tudi ljudi na vseh področjih. Vsega je torej več – dobrega in slabega,” pa je povedala Živa Lopatič.

Kaj vse plačamo, ko kupimo izdelek?

“Moda je danes precej bolj finančno dostopna kot v preteklosti, ker se cene oblačil nižajo. Razloge za to je ilustriral tudi film. Menim, da bi se morali mladi vedno bolj zavedati, kaj se skriva za to nizko ceno modnih oblačil. Razumem, da najmanj zasluži tisti, ki oblačilo naredi, največ pa tisti, ki ga zgolj prodaja naprej, saj je njegov glavni cilj zaslužek,” meni dijakinja Maja Remec. “Vsi na svetu si zaslužimo pravično plačilo za svoje delo, to pa lahko dosežemo tako, da začnemo plačevati pravo ceno za izdelke, ki jih kupujemo, ne le za oblačila, ampak za vse dobrine. Ko se pogajamo za službo, točno vemo, da želimo nek znesek za svoje delo. Na drugi strani pa se ne vprašamo, da z denarjem, ki ga zaslužimo, plačujemo za stvari, ki jih kupujemo. Na tej točki želimo vse kupiti po čim nižji ceni, kar pa se dolgoročno ne izide. To je povzročilo tudi spremembe v slovenski tekstilni industriji,” je dejala Živa Lopatič. “Ko se je Slovenija osamosvojila, je bilo v tekstilni industriji pri nas zaposlenih približno 120.000 ljudi, danes pa jih je le še 5000. To je posledica med drugim tudi tega, da nismo več pripravljeni plačati prave cene za izdelke. Posledic zaradi poceni mode ne čutijo le v državah tretjega sveta, ampak tudi pri nas,” je dodala.

Okoljska (ne)pravičnost

Za naftno industrijo je tekstilna industrija druga najbolj umazana industrijana svetu. S kemikalijami prepojena oblačila in tekstil prihajajo k nam in

tako vplivajo tudi na naše zdravje. “V Mestni občini Nova Gorica na leto

zberejo 60 ton tekstila, zbira pa ga Komunala Nova Gorica, ki ga ne predeluje ali ponovno uporablja, ampak ga zažiga,” je o vplivu tekstilne industrije na naše okolje s primerom iz lokalnega sveta ilustrirala Petra Doljak. O okoljski nepravičnosti je spregovorila tudi Živa Kavka Gobbo, ki je poudarila, da se razlaščuje ljudi in zemljo jemlje tistim, ki so jo uporabljali že stoletja. Sekajo gozdove, s čimer krčijo njihova življenjska okolja. “Okoljska pravičnost bi bila to, da bi vsem ljudem na svetu priznali pravico do uporabe in življenja v zdravem okolju, kar si želimo tudi mi.” V zanimivi debati o problematiki sodobne modne industrije, v kateri je sodelovala tudi publika, so se vsi strinjali, da hitra moda ne zagotavlja individualnosti. Slaba kakovost današnjih oblačil zahteva od nas, da pogosteje kupujemo in tako kopičimo kose oblačil, namesto da bi v omari imeli le kose, ki jih zares potrebujemo in so kakovostni. “S tem se izgublja tudi obrtniška roka in pospešeno spodbuja potrošništvo,” je sklenila Petra Doljak, ki je hudomušno dodala, da modo izdeluje iz smeti, a s tem rešuje le eno stopnjo težave, ki smo jo naredili s spodbujanjem razvoja hitre mode. Rešitev bi bila v odgovornem (ne)nakupovanju, pravičnih cenah, ponovni uporabi, odpravi kemikalij v proizvodnji oblačil.

ANA CUKIJATI

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s