Bila je moj dom,… It was my home,…

n519197420_392064_3813Obupana nad vsakdanom sem pobegnila, pobegnila na plavajoče mesto, tja daleč stran, proč. V upanju na boljši jutri, v upanju na mir. Ko sem jo končno zagledala, mi je srce pognalo kri po žilah, prebudile so se mi utrujeno oči, noge so postale tresoče mehke. Vso to belo veličino nisem uspela strniti v eno sliko,… z delčki sem, kot fotoaparat, skupaj spravila panoramsko sliko. In bila sem v njej, v železnem jedru morskega orjaka. Ta občutek izgubljenosti se ravno te dni vrača, ko gledam ladjo in preučujem, kje sem delala in kje spala,… sprašujem se ali je moja soba pod vodo ali ne,… spomini prinašajo slike varovalnih vrat, kilometre ozkih hodnikov, sob brez oken, … občutek izgubljenosti je zmazek anksioznosti, strahu in obupa. Ravno tam sem spoznala ljudi na katere bom vezana celo življenje. V zaprtih prostorih se čas obrača drugače, žalost je tam bila težja, kot da bi jo magnetizem zemlje močneje vlekel k tlom in veselje me je kot žogo nepravilne oblike  odbijalo od hladnih železnih tal. Za nagle odločitve ni bilo prostora, ker enostavno ni vrat, katere bi lahko odprla in odšla. Ni vrat, ki bi na petek 13. gostom in prebivalcem pomagala na prosto, na tla. Costa Concordia, kot slika, ki nikoli ne bo sestavljena.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s